Za konec pouka še pika na i
Konec je, no vsaj za večino. Pandemiji navkljub smo uspeli spraviti pod streho še eno šolsko leto. Ne samo to, nekatere učne vsebine, ki smo jih spoznavali preko ZOOM-a, smo nadgradili še s praktično izvedbo. Tako smo lahko izkusili kaj pomenita posredna in neposredna interpretacija narave.
Temelj interpretacije narave je doživljanje narave skozi izkušnjo, torej je narava predstavljena tako, da jo obiskovalec doživi. To pa se lahko doseže na več načinov. Za praktično izvedbo smo izbrali dva najbolj zanimiva.
Pri posredni interpretaciji narave se dogajanje prenese v mestno oz. šolsko okolje. V našem primeru smo si natančno ogledali invazivno tujerodno vrsto želve rdečevratko), parček, ki se je ujel v vrše na zajetju Vogršček. Za to želvo je znano, da je bila v naravo spuščena iz domačih terarijev oz. ribnikov, ker so se je lastniki bodisi naveličali ali je postala prevelika. V naravi so ji pogoji zelo ustrezali, zato se je močno razmnožila. Danes predstavlja velikega konkurenta domači vrsti želve močvirski sklednici, saj je rdečevratka veliko bolj agresivna, ji jemlje hrano in prostor.
Ujel se je še sončni ostriž, ena izmed najbolj prilagodljivih vrst rib na svetu, ki jo uvrščamo med invazivne tujerodne ribe, saj se pojavlja praktično v vseh stoječih in tekočih vodah.
S pomočjo g. Tomaža Remžgarja iz Zavoda za ribištvo Slovenije so dijaki spoznali zunanje značilnosti te vrste, kako se določi starost, spol in ju popisali po priloženem obrazcu. Izkusili so tudi ostre kremplje samice, medtem ko se je samec trmasto skril pod oklep.
Pri neposredni interpretaciji narave pa gre za doživljanje v naravnem okolju, kjer so dijaki s pomočjo g. Remžgarja v mrežo ulovili mlado laško žabo, ki je zaščitena vrsta, saj je v Evropi skorajda izumrla in gozd Panovec je eno njenih redkih nahajališč. V mrežo so se ujeli še primorski koščak, ravno tako ogrožena vrsta raka, riba, za katero smo izvedeli, da je primorski pisanec in zelo mlada rdečevratka. Ta želvica nam je dala dokaz, da se v naravi uspešno razmnožujejo. Za večje želve je bilo še prezgodaj, saj mlaka še ni bila obsijana s soncem, zato smo se po zasluženi malici odpravili v Borov gozdiček. No, tam pa tujerodnih želv skoraj nismo mogli prešteti. Čeprav jih je lepo videti, to veliko število ni spodbuden podatek, saj se selijo tudi v vse druge mlake in ribnike. Pri tem jim precej pomagajo ljudje, med drugim tudi s hranjenjem.
Smo pa v Borovem gozdičku lahko opazovali še zelenonogo tukalico in zelo prisrčne račje družine.
Za zaključek je bilo potrebno vse opaženo še zapisati.
Dijaki 2. NT z mentorico Rosano Vrh M.